Iz zgodovine Mosta na Soči

Izkopavanja in izjemno bogate najdbe nam pričajo o živahnem civilizacijskem življenju na Mostu na Soči ne samo za časa Rimljanov, temveč že halštatski dobi (8. stol. pr. n. št.). V varnem območju treh rek, Soče, Idrijce in Bače, se je tedaj razvila zaradi svoje obsežnosti in izvirnosti v strokovnih krogih znana "svetolucijska kultura". Najprej po naključju (1853, 1884), potem načrtno so izkopali 6640 žar na levem bregu Idrijce. Na desnem pa razmeroma dobro ohranjene ostanke 26 prazgodovinskih hiš. Bogate izkopanine - izkopavali so tja do osemdesetih let - nam povedo, da je moralo biti tu zares pomembno naselje. Prebivalci so imeli delavnice za lončarstvo, za kovinsko predelavo, predilnice in tkalnice. Ukvarjali so se z živinorejo in s poljedelstvom. Sklepamo lahko tudi na živahen promet, saj je tik poleg šla znana "jantarjeva pot". Drugi razcvet je doživel ta kraj od 2. do 4. stoletja n. št. s prihodom, Rimljanov. Hiša iz tega obdobja so bile enostavne, več prostorske, s centralno kurjavo in s pokrito teraso. Sredi današnjega Mosta si lahko ogledate dobro ohranjene temelje takšne hiše. Brezštevilne najdbe (kovanci, orodje, orožje, keramika, raznovrsten nakit in okraski) so danes spravljeni v muzejih Trsta, Dunaja, Gorice, Tolmina in drugod. Ko so s časom postale druge prometne poti bolj važne je stari Pons (Most kot se je naselje takrat poimenovalo) izgubil na pomenu. Omenjajo pa ga ves srednji vek tja do kmečkega punta v letu 1713 in do Napoleonovih pohodov. V obdobju dveh velikih vojn je Most na Soči nosil izjemno tragično breme; prav tu je leta 1915 - 1918 potekala Soška fronta. Še danes, po skoraj 100 letih najde obiskovalec na vsakem koraku sledove takratnih hudih bojev. Po prvi svetovni vojni je Primorsko, ki je bila do tedaj znotraj meja avstro-ogrske monarhije, okupirala Italija. Ko je morala fašistična Italija leta 1943 to območje zapustiti, ga je zasedla nemška vojska. Po končani vojni je bil ta del Primorske priključen k Jugoslaviji, od leta 1991 pa predstavlja zahodni del države Slovenije.

O jezeru

Kot glavna znamenitost Mosta na Soči je jezero. Čeprav je umetno, še vedno ohranja smaragdno barvo skrivnostne Soče in dopolnjuje barvitost kraja. Akumulacijsko jezero je nastalo l. 1938 za potrebe hidroelektrarne Doblar. Jezero je dolgo 7 km, največja globina znaša 32 m. Na najširšem delu, pri Mostu na Soči, doseže širino 600 m. Jezero postaja vse zanimivejše točka za obiskovalce in turiste, ki uživajo na urejenih, razglednih, nezahtevnih sprehajalnih poteh z novo urejenimi vodno energijskimi točkami po Mostu na Soči in okolici. Prav tako pa jezero predstavlja pravi raj za ribiče, ki prihajajo na ribolov s celega sveta. Najbolj zaželena in najznačilnejša med ribami je avtohtona soška postrv-Salma trutta marmoratus. V jezeru, ki je zelo bogato z ribami najdemo še lipane, potočne postrvi, križance med soško in potočno postrvjo in šarenke. Poleg divjih rac in čapelj pa občasno jezero obiščejo tudi labodi.

Kako je nastalo soško jezero

Kjer se danes razprostira jezero, je bila struga reke Soče, globoko v skalni grapi, tako da je stal ob njej celo mlin. Z načrti za zajezitev reke Soče so začeli leta. 1934-1935, delo pa so dokončali leta 1940. Krajani, ki so bili prizadeti zaradi odvzema zemljišča, so dobili malenkostno odškodnino. Ker pa so pri gradnji centrale mnogi dobili delo se niso preveč razburjali. Ljudje so zaslužili tudi z oddajanjem sob za prenočišče Italijanom.

Park skulptur

V okviru prireditve Noč na jezeru poteka tradicionalna mednarodna slikarska kolonija v sodelovanju z Združenjem Slovenske izseljenske matice, kjer izseljenci slovenskega porekla ustvarjajo svoja dela na tematiko jezera, kraja in okolice. Dela oz. nekatera izmed njih, ki so bila ustvarjena v času likovne kolonije si lahko ogledate ob jezeru, ki krasijo urejene sprehajalne poti okoli jezera.